» Tako je tudi jezik majhen ud,
pa se hvali z velikimi rečmi.
Glejte, kako majhen ogenj,
pa kolik gozd zažge.« (Jakobovo pismo)
O tem, kakšen je bil prvoten človeški jezik je ogromno mitov, religioznih predstav in verovanj, ki pripovedujejo, da je jezik nadnaravni dar, milost bogov ali enega samega boga. Ne manjka pa tudi teorij z znanstveno podlago. Najbolj vztrajne so teorije, ki je iščejo analogijo med nastankom človeške vrste iz enega prednika in nujnostjo enega prajezika v procesu očlovečenja. Ta prajezik so mnogi iskali in experimenti, ki naj bi pokazali kateri jezik je bil prvotni, segajo po zapisih očeta zgodovine Herodota ( ok. 490-425 pr. naš. št.) že v čas starega Egipta. Egiptovski faraon Psametih je osamil dva komaj rojena otroka. Predpostavljal je, da bosta spregovorila, ko bo čas za to, v prvotnem jeziku. Menda je bila njuna prva beseda »bekos«, ki v frigijskem jeziku pomeni kruh. Tako je nastal dokaz, da je frigijski jezik najstarejši jezik. Judovsko-krščanska kultura pa ni potrebovala experimentov. Njihovo prepričanje, da je prvotni jezik hebrejski jezik izhaja iz zapisa v prvi Mojzesovi knjigi: »Gospod je torej naredil iz zemlje vse živali, polja in vse ptice neba in jih privedel k človeku, da bi videl, kako jih bo imenoval… In človek je dal imena vsej živini in vsem pticam neba in vsem živalim polja. »Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico«. ( Genesis 11.1) (povzeto iz Južnič, 1983: 89-91)
Ta prvotni jezik pa je bog ljudem zamešal, ker so se prevzeli z zidavo babilonskega stolpa, kar naj bi bila razlaga jezikovne divergence. Različne hipoteze o monogenezi, o izvoru enega samega jezika, so še vedno aktualne in tudi ideološko motivirane.
Jezik je edinstven izraz človeških izkušenj in spoznanj in ne le sistem znakov, namenjenih komuniciranju. O pomenu jezika oziroma ustnega izročila, ki spoznanja in izkušnje prenaša iz roda v rod, je pisal že Platon, »ko je v dialogu Fajdros izrazil globok dvom glede uporabe pisane besede: skozi usta svojega učitelja Sokrata, protagonista dialoga, se je spraševal ali ne bo uporaba pisane besede in s tem izginotje tradicije ustnega izročila, pogubno zmanjšalo človekove sposobnosti pomnjenja; ko bodo vse informacije shranjene v pisni obliki, jih nikomer ne bo treba zares vedeti.«
Suzana Curtis, ena od psiholingvistk, je sklepala, »da je prav pridobivanje jezikovnih sposobnostih tisto, kar začenja normalen razvoj v specializaciji možganskih hemisfer. Če se jezika ne obvlada v določenem času, bo možganska masa, ki se v normalnem razvoju organizira za jezik in sposobnosti, ki so z njim povezane, atrofirala, funkcionalno usahnila. Zlasti je tako v levi polovici hemisfere, poznejše učenje jezika je namreč omejeno le na desno hemisfero.« (Južnič, 1983:98)
Jezik je intimno povezan s človekom, določa pripadnost narodu in odraža narodni značaj, je pomemben dejavnik identifikacije, je način kulturnega vedenja, do neke mere določa percepcijo sveta, okolja, v katerem človek živi, po raziskavi profesorja ekonomije iz ameriške univerze Yale, Keitha Chena pa jezik vpliva tudi na ekonomsko ravnanje ljudi. Tako Chen trdi, da so govorci jezikov z majhno gramatično razliko med prihodnjikom in sedanjikom veliko bolj usmerjeni v prihodnost in varčujejo denar za prihodnje čase. Primerja nemščino in slovenščino in ugotavlja, da spadamo Slovenci med ne varčne narode. Kolumnistka sobotne priloge Jožica Grgič tako daje primer Es regnet Morgen, kar bi v slovenščini dobesedno prevedli Dežuje jutri, mi pa bi rekli: »Deževalo bo jutri«. ( povzetek članka: Jožica Grgić v Delo, sobotna priloga 26. 5. 2012),
Jezik določa tudi poreklo, stan in družbeni status. Morda je to še najbolj očitno tam, kjer se istočasno uporabljata dva jezika. Dvojezičnost je lahko vse mogoče. Lahko je na primer, kot piše Zalokar: »…en jezik, ki otroka nenadoma preplavi in odplavi drugega. Tako je pri mnogih zdomskih otrocih. Ali pa: eno je jezik gospode, drugo jezik kmetov; eno jezik večine, drugo jezik manjšine. V takih primerih jezika nimata iste veljave…. eden izmed jezikov je izrazito podrejen ali celo obsojen na izumiranje. (Zalokar, 1991:23) Lahko pa je učenje drugega jezika privilegij. Na primer-otroka ruskega grofa so vzgajale francoske guvernante. (Zalokar, 1991:24).
Iz zgodovine vemo, da sega boj za jezik globoko v družbo in še vedno odraža vrsto konfliktov v sodobnem svetu. Nekdanji kolonializem je vsilil imperialni jezik in ob osamosvojitvah in iskanju identitete novo nastalih držav, je bil problem jezika najbolj izrazit. Po delitvi nekdanje skupne domovine, predvsem Hrvati težijo k izčiščevanju jezika in nekdanje skupne srbsko hrvaške besede zamenjujejo z novimi skovankami ali uporabljajo besede, ki so jih nekoč že uporabljali in na ta način poudarjajo in utemeljujejo svojo individualnost. Tako je recimo nekdanja veš mašina postala perilnica. To novo skovanko Srbi v medsebojni komunikaciji velikokrat šaljivo uporabijo. Lahko pa so pridobljene besede tudi vir prezira in stigme. Sodelavec, ki je specializacijo iz psihiatrije zaključil v Sloveniji, pove, da so bile včasih, vendar le pri nekaterih srbskih kolegih, v slovenščini uporabljeni medicinski izrazi vir posmeha in kritike pa tudi besed: Ako neznaš srbski, idi odakle si došao.
O pomenu materinega jezika govorijo že izreki. Vsi poznamo reklo: »Spoštuj materin jezik« ali izrečeno ob slovesu: »Ne pozabi materin jezik. Ne pozabi torej kdo si in komu pripadaš.
Z izrazom materni jezik označujemo prvi jezik, ki se ga oseba nauči v družini, v primarni skupnosti, s katero je najbolj intimno vezan in mu daje občutek varnosti in gotovosti. Znanje maternega jezika je pomembno pri oblikovanju mišljenja, pa tudi pri osvajanju drugih jezikov in nasploh pri učenju. Na pomembnost materinega jezika opozarja Unesco, organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, ki je 21. februar razglasil za mednarodno dan maternega jezika. Namen mednarodnega dneva materinega jezika je spodbujanje jezikovne in kulturne raznolikosti in večjezičnosti. V svetu obstaja pet, po nekaterih podatkih tudi sedem tisoč jezikov, vendar se njihovo število nenehno zmanjšuje. Z izginotjem vsakega jezika, in po podatkih Unesca, vsaka dva tedna umre en jezik, svetovna skupnost izgubi del znanja o sebi, izgubi regionalno identiteto. Jeziki so pomemben del civilizacijske kulturne dediščine, izraz ljudske ustvarjalnosti in razkošne raznolikosti. Približno četrtino jezikov govori manj kot tisoč ljudi. Slovenščina tako spada med skupino večjih jezikov, vendar jo-tako kot ostale jezike, dominantni jeziki kot so angleščina, španščina, ruščina, kitajščina, vse bolj potiskajo ob rob. (povzeto po članku J.G.: »Vsaka dva tedna umre en jezik«, v : Delo, 22.2..2012.) Na pomembnost slovenskega jezika za narod je opozoril pisatelj in gledališčnik Andrej Rozman Roza, ki je zapisal: »Majhen narod je utemeljen na jeziku«. Ali misel Jožeta Hudečeka: »Jezik je slovenstvo, in dokler bo, bomo tudi mi, potem pa bomo najbrž kaj drugega ali pa nas ne bo.
Zavedanje pomembnosti jezika za narod so pokazala načela revolucionarnega leta 1848, ki so postala splošno veljavna in zahtevala, da poteka pouk v šoli v materinščini. Ob drugih šolnikih sta se za to zavzemala tudi Fran Miklošič (1813-1891) in Anton Martin Slomšek (1800-1862), vendar je bil v celoti pouk v slovenščini uveden šele leta 1905, v klasični gimnaziji v Zavodih sv. Stanislava v Ljubljani. Največ zaslug pri tem ima škof Anton Bonaventura Jeglič. Leta 1913 so tako prvi maturantje zaključili maturo v slovenskem jeziku.
O zavedanju pomena materinega jezika v psihiatrični obravnavi in izkušnjah s tujim jezikom pri izseljencih so zanimive izkušnje že omenjenega dr. Jurija Zalokarja. Zalokar ob izkušnji z izseljenci povleče celo vzporednico med shizofreno motnjo in stanjem izseljenca ob prihodu v novo, tujejezično deželo. Primerjava je seveda le površna. Oba sta preplavljena, izseljenec z množico novega zaradi prihoda v drugačen svet, pri shizofreniji pa s poplavo dražljajev in nesposobnostjo možganov, da bi filtrirali in prepustili samo tiste, ki ustrezajo. Oba, tako pacient kot izseljenec se pred poplavo umikata, bežita vase, se počutita nelagodno, postaneta nezaupljiva, si začneta domišljati stvari, ki niso resnične. (Zalokar, 1991:19)
Zalokar je bil eden izmed tistih psihiatrov, ki je bil v 90. letih povabljen v Avstralijo, v Melbourn, v multinacionalni psihiatrični center z namenom, da bi lahko priseljenci iz Jugoslavije imeli psihiatra, ki bi se z njimi pogovarjal v za njih najbolj razumljivem jeziku. O izkušnjah je napisal knjigo Mavrična kača. V povezavi z materinem jezikom piše: »Na tujem začne materin jezik zamirati: zatika se in ne teče več. Spomin se natrga. Misli in čustva se ne ujemajo več. Kako potem ohraniti stik s svetom? Kako reči, kar čutiš, da moraš reči? Kako ostati, kar si? ….( Zalokar, 1991:7)
Strinjam se z Zalokarjevim spoznanjem, da v tujem jeziku ni vedno mogoče najti ustreznega izraza ne za misli, še manj za čustva… in da dlje kot je nekdo od materinega jezika, dlje je od ubranega čustvovanja.
Ob njegovih izkušnjah in razmišljanjih v povezavi z jezikom sem postala pozorna na izkušnje z jezikom pri našem delu s pacienti, ki prihajajo v ambulante iz različnih jezikovnih okolij. Zanimiva je izkušnja sodelavca, psihiatra s srbskim materinim jezikom in njegovimi pacienti iz bivših jugoslovanskih republik, ki velikokrat izberejo njega kot terapevta. V pogovoru mi je povedal, da z njimi poskuša govoriti slovensko, vendar pa, da bi omilil tesnobnost občasno uporabi izreke iz okolja, kjer so pacienti odraščali. Z izreki ali metaforami, kot na primer-tudi vsem nam znani izrek »Brigo moja, pređi na drugoga, ali pusti mozak na pašo, koga ti kruhom on tebe s kamenom, nije važno kako je meni, samo, da je tebi dobro.«, zmanjša napetost in zaskrbljenost, omogoči, da se lažje spopadejo z obremenitvami, z izreki pacienta vrne v preteklost in ga spomni na izkušnje obvladovanja obremenjujočih situacij. Ko so pacienti čustveno prizadeti, spregovorijo v materinem, velikokrat narečnem jeziku, v prvem jeziku, ki so se ga naučili. Iz psihiatrične ambulante je zanimiva izkušnja iz obravnav starejših pacientov, ki so odraščali v času italijanske okupacije. Pozabljene slovenske besede nadomestijo z italijanskimi, nekaterim pa ostanejo samo še italijanske besede. Jezik ima lahko funkcijo kontrole. Kosovske žene nekaterih albanskih priseljencev, ki tekoče govorijo slovensko, tudi brez naglasa, možje ne vzpodbujajo, morda jim tudi ne dovolijo učenja slovenščine. Tako tudi v stiski, ko prihajajo po psihiatrično pomoč, imajo kot prevajalca moža, ki tako dodatno nadzoruje in selekcionira povedano in morda tudi stisko, povezano z njunim odnosom.
Čeprav ima jezik v procesu analize ali skupinske analize osrednje mesto, je malo preučevanj o obravnavi v različnih jezikih v analitični situaciji, ko uporabljen jezik ni materin jezik, bodisi analizanta, analitika ali obeh. Presenetljivo malo tudi zato, ker zgodovina psihoanalize opisuje kar nekaj znamenitih Freudovih kliničnih primerov, ko je bil nemški jezik pacientov sekundarni jezik-Gospodična Lucy, Volčji človek«., Freud pa je celo moral z nekaterimi pacienti govoriti angleško.
Juan-Eduardo Tesone, analitik iz Pariza, po poreklu Argentinec, vendar z italijanskimi koreninami, znanjem italijanskega jezika in poznavanjem kulture, v svojem članku opisuje terapijo s pacientom z italijanskim materinim jezikom, ki pa je v času terapije živel v Parizu in v terapiji uporabljal francoski jezik. Po mnenju avtorja, s tem ko poliglot izbere jezik, ki ni materin jezik …, »ki ga osvojimo s posnemanjem ženske, ki nas hrani in neguje«, namerno podaljšuje analitični proces s tem ko ohranja varno razmejitev med razumskim in čustvenim.
Z uporabo tujega jezika, v tem primeru francoščine, se je pacient izognil čustvenega in gonskega preplavljanja, ki bi se pojavilo ob uporabi italijanskega, materinega jezika. Verjetno analiza samo v italijanskem jeziku sploh ne bi bila možna, ker bi bil preveč čustveno preplavljen kar bi lahko ogrozilo njegov šibki obrambni represivni sistem. Prehod preko francoskega jezika z občasno uporabo italijanskih besed, je imel funkcijo, ki je ekvivalentna zanikanju. Zanj » moja mama »ma mere, ni »mia mamma«. Beseda izrečena v italijanskem jeziku je nosilka drugačnega čustvenega bremena od enake v francoskem. Uporaba tujega jezika ima podobno funkcijo obrambe kot obrambni mehanizem negacije. Uporaba tujega jezika omogoča, da so izrečena sporočila zamegljena in dvoumna, podobno kot so nejasna in zagonetna preroška sporočila, ki si jih lahko tolmačimo na več načinov. Tovrstna nejasnost in dvoumnost ohranja pacientove obrambne mehanizme in ga ščiti pred vdorom in ozaveščanjem potlačenih vsebin. Italijanske besede in fraze, ki se občasno pojavijo, so nosilke nepredelanih edipalnih občutkov in arhaičnih predstav. Psihoanalitikovo poznavanje italijanskega jezika in kulture vzpodbujajo asociacije, ki mu pomagajo prepoznati in razumeti, za analitični proces pomembne potlačene vsebine, ki jih pacient iznaša v sporadičnih besedah, izgovorjenih v materinem jeziku.(Tesone, 1996)
Podobno opažam tudi sama v skupini, vodeni po principu skupinske analize. V skupino, ki je polodprta, je bil vključen član, ki izhaja iz drugačnega kulturnega okolja in ne uporablja slovenščine kot materin jezik. Kljub temu, da je že več kot leto vključen v tečaj slovenskega jezika in v individualnem pogovoru spregovori slovensko, da je bil tudi s strani članov in članic večkrat spodbujen, da spregovori v njegovem materinem jeziku, ki bi ga člani in članice večinoma razumeli, vztraja pri angleščini. Zanimivo je, da pa je z eno izmed članic, ki se je empatično odzvala na njegovo pripoved, poskušal že v prvi skupini govoriti v slovenskem jeziku. Člani skupine sicer uporabljajo slovenski jezik, ko pa se odzivajo na njegovo pripoved, uporabljajo angleščino. Sam pove, da lažje spregovori o zanj travmatičnih dogodkih iz otroštva, v tujem jeziku.
Lahko je torej uporaba drugega jezika zaščita pred travmatičnimi spomini, pred ogrožujočim čustvenim preplavljanjem. Uporabo sekundarnega jezika kot zaščito pred potlačenimi travmatičnimi spomini Felicity de Zulueta imenuje »bilingualna obramba«. V članku Reflection on Language Following an Intercultural Group-analytic Workshop, avtorica Elisabeth Engels, navaja primer Samuel Becketta, pisatelja, ki se je rodil leta 1906 v Dublinu in se po prepiru z materjo s katero je imel zapleten odnos, leta 1937 dokončno preselil v Francijo. Njegov primarni literarni jezik je bila francoščina. Po materini smrti, 13 let kasneje, je začel dela prevajati v angleščino in v jeziku matere napisal večino del, po katerih je danes najbolj znan. Beckettov biograf Patrick J Casement je odhod in življenje v Franciji in zamenjavo materinega jezika s francoščino kot njegovim primarnim literarnim jezikom opredelil kot Beckettovo iskanje prehodnega prostora, prostora v katerem je Beckett ponovno pridobil sposobnost ustvarjalnega pisanja. (Engels, 1997:8).
Zanimiva je izkušnja dvojezične avstrijsko koroške slovenske pesnice in pisateljice Maje Haderlap. Leta 2011 je sprva v nemškem jeziku, leto kasneje pa tudi v slovenske prevodu, izšel njen roman Angel pozabe. Roman, v katerem pripoveduje o usodi slovenskega človeka na avstrijskem Koroškem v času nacizma in po njem, je doživel uspeh in bil večkrat nagrajen tako v nemškem kot tudi slovenskem prostoru. Avtorica, ki je sprva literarna dela pisala v slovenskem jeziku, je svoje najodmevnejše delo napisala v nemščini. O tem je v enem izmed pogovorov dejala, da se je za pisanje v nemščini odločila iz več razlogov. Nemščina je del njenega vsakdana, spoznala pa je tudi, da jo bo nemščina ščitila pred bližino, skozi nemščino se je lažje vračala v svoje otroštvo, pisala deloma o zelo bolečih stvareh, po drugi strani je želela nagovoriti avstrijski in nemški prostor in pripovedovati zgodbe o katerih se ni nič vedelo, imela je občutek, da je bolj svobodna v nemškem jeziku, manj je ideoloških tradicij ali občutljivosti, ki so v slovenščini zelo močno prisotne, čutila je, da piše koroško zgodbo, ki bi se pisala, če bi jo pisala iz slovenskega centra, popolnoma drugače.
Jezik in z njim povezane izkušnje so povezani z mojimi najzgodnejšimi spomini iz otroštva in me na nek način spremljajo že celo življenje. Prva tri leta življenja pri starih starših so me ločevala od staršev ne samo krajevno, temveč tudi jezikovno. Specifična za Notranjsko značilna melodika narečne govorice je različna od narečja Krasa, kjer so živeli moji starši. Oba, tako notranjščina kot kraščina pripadata primorskemu narečju, vendar je dal samoglasnik u, ki se je pritaknil skorajda vsakemu notranjščinskemu samostalniku, narečnemu govoru neko posebno barvitost in melodičnost. Moja čudno zategla govorica je po vrnitvi na dom mojih staršev postala vir posmeha, kar mi je vzbujalo občutja nepripadnosti, nesprejetosti, pa tudi manjvrednosti in nekakšne zaostalosti. Zanimivo je, da so se podobni občutki porodili tudi v času diplomskega študija skupinske analize v Ljubljani, ki je zaradi enega izmed vodij, Georga Rentona, potekal v angleščini. Prejeto pismo s strani vodij študija, ki sta priporočila nujnost dodatnega učenja angleškega jezika, je prebudilo mešanico občutkov- sram, občutek nesposobnosti, manjvrednosti, nepripadnosti, vendar tudi bojevitosti, slednje verjetno zaradi dodatka v pismu, da bom morala študij zapustiti. V mešanici različnih občutij ob prejetem pismu, je bil najmočnejši občutek borbe za moj jezik. Prebudil se je duh prednika, ki se je boril proti prepovedi uporabe slovenskega jezika v javnosti na slovenskem ozemlju, ki je po prvi svetovni vojni (1918-1943) pripadalo Kraljevini Italije. Jezik je bil prvi, ki so ga z nastopom fašizma prepovedali in marsikdo je bil kaznovan, če prepovedi ni upošteval. V času zasedbe so mojim prednikom spreminjali imena in priimkom velikokrat dodajali italijanske končnice. Tako so moji predniki postali Medeni oziroma Checcovini.
Govorjenje v nematerinem jeziku lahko sproži negativne občutke in nacionalistični prizvok. Spominjam se, da se je v srednji skupini, še živahneje pa po njej v času diplomskega študija skupinske analize v Ljubljani, pojavila ideja o imperializmu, razmišljanje, da je uporaba angleščine, oblika angleškega imperializma. Nekdanja ozemeljska osvajanja zamenjuje ideološko, smo razglabljali. Toda izkušnjo izključitve je v času diplomskega študija doživel tudi George Renton, ki je skupaj s Francem Peternelom vodil srednjo skupino. Na prvem srečanju srednje skupine leta 1991 sem na srednji skupini, kjer je bil dogovor da uporabljamo angleški jezik, govorila slovensko. O občutkih izločitve je George spregovoril šele na eni izmed zadnjih naših srečanj. Navidezno enostavna izbira jezika je torej lahko mučna in boleča, nemalokrat povezana z negotovostjo, tesnobo, občutji prikrajšanosti in izločenosti. Zaradi jezika je morala ena izmed študentk ljubljanskega diplomskega študija skupinske analize študij zapustiti, ni bilo pa daleč, ko bi študij, ki me je veselil in zanimal, morala zapustiti tudi sama.
Morda so se počutili izločeni tudi nekateri člani skupine naše mednarodne delavnice, ki jo pripravlja slovensko društvo za skupinsko analizo v Preddvoru in Ribnem, saj smo se dogovorjenega jezika angleščine, le redkokdaj držali, bili pa smo tudi nestrpni do drugače govorečih. Morda je tudi v tem razlog, da se v našo mednarodno delavnico v zadnjih letih vključi le redko kdo iz tujine, čeprav smo imeli na prvih srečanjih kar nekaj tuje jezičnih članov.
Jezik določa način sprejemanja sveta okrog nas. Učenje novega jezika je hkrati tudi oblikovanje novih odnosov s svetom, vključno z našim notranjim. Self Engelsovi, ki govori nemški jezik drugim Nemcem, je popolnoma nekaj drugega, ko govori v angleščini, angleško govorečim. Soočenje z razkorakom med tem kar je želela povedati in kar je čutila, da je bilo razumljeno, sproža občutek nelagodja kulturne relativnosti. Obkrožena z ostalimi skupinskimi analitiki, ki imajo željo preučiti razlike in podobnosti, je lahko taka izkušnja vzajemno potovalno raziskovanje. Proces lahko dovoli skupini spremeniti osnovni matrix, ki je globoko povezan s kulturo in družbo, in omogoča posamezniku odkriti tisti del selfa, ki ni bil nikoli predhodno viden. To je doseženo preko prevoda, to je prevoda izkušenj iz enega družbenega konteksta v drug, skozi delo skupine. Skupinsko analitična delavnica omogoča tovrstno pomembno medkulturno izkušnjo, ker se udeleženci tekom delavnice lahko odmaknejo od vsakdanjega življenja in lažje zavzamejo meta pozicijo, ki jim omogoča da ozavestijo vplive nacionalno obarvanih kulturoloških predsodkov. Engelsova je mnenja da skupinsko analitični kontekst omogoča, da se jezikovne ovire omilijo in da se preteklost sreča s sedanjostjo. (Engels, 1997).
Če mednarodno sestavljena skupina ni dovolj varna, na zmore sprejeti neizogibna čustva bolečine in jeze, ki se v skupini porodijo, se v skupini pojavi huda stiska za vse udeležence in skupina lahko razpade. Take negativne izkušnje se sicer redkokdaj dogodijo, opomnijo pa nas na pomembnost vzdrževanja varnih meja v takih mednarodnih delavnicah in skupinah nasploh. Skupine same po sebi torej niso samo terapevtske, temveč hudo destruktivne, ne samo za posameznika temveč tudi skupino kot celoto. Občutek varnosti smo nekateri člani pred leti doživeli v Budimpešti, v mednarodno sestavljeni veliki skupini, ki jo je vodil dunajski psihoanalitik Joseph Schaked.. V skupini smo člani spregovorili o travmatičnih izkušnjah v času druge svetovne vojne, ki so jih doživeli naši predniki ali sami. Člani skupine iz različnih evropskih držav smo verjetno tudi pod vtisom študentov iz Sicilije, ki so sprva govorili le italijansko, na prvem srečanju večinoma uporabili materin jezik, ki se je prevajal v angleščino. Toda morda nas je ravno travma, ko smo tekom pogovora v skupini ugotovili, da smo bili vsi člani kot pripadniki različnih narodov, hkrati žrtve in krvniki, povezala in na zadnji skupini smo, vključno s siciljanskimi študenti, spregovorili v angleščini.
References
Engels, Elisabeth (1997) »Reflections on Language Following an Intercultural Group-analytic Workshop, Group Analysis 30(1): 81-92.
(Flegenheimer, F.(1989). Languages and psychianalysis. The polyglot patient and the polyglot analyst. Int. Rev. Psychoanal., 16:377- 383.
Južnič, Stane (1983) Lingvistična antropologija. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Tesone, Juan.Eduardo (1996) Multi-Lingualizm, Word-Presentations, Thing-Presentations And Psychic Reality, The International Journal of Psycho-Analysis 77(5):871-881.
Zalokar, Jurij (1991) Mavrična kača. Radovljica: Didakta.
